[ Pobierz całość w formacie PDF ]
Pozno v noã sta prijatelja govorila. Naposled ju je pre-
magal spanec. Vlegla sta se na gola tla in zaspala . . .
132
A NJEGA NI . . .
BESeDA
XII.
tefanovo pismo, v katerem je sporoãil, da gre na
·fronto, je Ïalost pri Kozarjevih 0 e poveãalo. Vsem se
je dozdevalo, da je zaprhutala mimo okna ãrna sova in
v srca se jim je zajedla slutnja, da je vse izgubljeno.
Starkine oãi so osteklenele, ko je preãitala pismo.
Oh, Karpati! je zajokala in pokopala obraz v dla-
ni. Liki po0 ast tisoãerih Ïrel so se dvigali pred njo viso-
ki Karpati.
Z Bogom, ·tefan, z Bogom! je ihtela, ko da bi vi-
dela sina Ïe mrtvega pred seboj.
V zapeãku je zastokal oãe. Po ·tefanovem odhodu je
0 e bolj zlezel v gube. Vedno teÏje je bilo breme, ki mu je
slonelo na ramenih in ga potiskalo k tlom.
VraÏja vojna! je siknil skoz zobe. Kdo bi mu mo-
gel to 0 teti v zlo? Dva sina mu je pogoltnila, sedaj pa so
mu iztrgali 0 e tretjega zadnjega in sicer po krivici. Po
zakonu bi moral biti opro0 ãen in ga je samo ma0 ãeval-
nost brezsrãnega Nemca pahnila v Ïrelo smrti.
O Aniãini tugi ni potrebno govoriti. Saj smo videli
njeno trpljenje, ko smo jo spremljali v zimskem jutru
proti domu in prislu0 kovali njenim toÏbam, ki jih je za-
133
A NJEGA NI . . .
BESeDA
upala Minki. Mnogo je trpela. Prej0 nje, brhke Anice ni
bilo veã. Ostala je samo njena senca; bled obraz, globo-
ke, zami0 ljene oãi, zmuãeno telo, ki je ãesto podrhtava-
lo. Kaj ãuda, da se je mlado, lepo dekle tako spremeni-
lo? Izgubila je Jakoba in ·tefana. TeÏavna je bila njena
naloga, a 0 e mnogo bolj ko vse delo, jo je muãila misel
na ta dva. Ljubila ju je, zato so hitele njene misli za nji-
ma. Tresla se je zlasti za prvega. Bil ji je veã od ·tefana,
ker je od njega priãakovala svojo sreão. »O, Bog, kaj je
z njim?« je vzdihovala ãesto. Enkrat je dobila od nje-
ga pismo, potem pa niã veã. Prepriãana je bila, da ji je
zvest, zato ni mogla razumeti, zakaj molãi. Bala se je
najhuj0 ega in ta misel je postoterila njeno gorje.
Hi0 i, v kateri je Ïalost postavila svoje ognji0 ãe, se vsak
rad izogne. Tako je bilo s Kozarjevimi. Obiskov Ïe prej
niso imeli mnogo, odkar pa tudi ·tefana ni bilo doma, je
bil tuj ãlovek pri hi0 i bela vrana. Kozarjevih osamelost ni
vznemirjala. âutili so, da jim boli nikdo ne bi mogel
zmanj0 ati, zato jim je bilo celo ljubo, da so bili sami. Go-
vorili so malo. Srca je vsem teÏila ista tuga, zato ni bilo
treba, da bi drug drugega muãili s toÏbami. V zaãetku je
bil molk neznosen, polagoma pa so se mu privadili. Hi-
poma pa je v samotni dom prisijal sonãni Ïarek in ga
napolnil z novim Ïivljenjem.
Bilo je prvo nedeljo po Aniãinem sreãanju z Minko.
Kozarjevi so konãali z obedom in se posedli krog peãi.
134
A NJEGA NI . . .
BESeDA
Nekaj ãasa so se pogovarjali, potem pa je zavladal v sobi
molk. Oãe si je priÏgal pipo in je napol dremaje spu0 ãal
v zrak goste oblake dima. Mati je roÏljala z roÏnim ven-
cem. Vsak dan ga je imela v rokah in prebirala debele,
oguljene jagode. Molila je za svojega ·tefana, za katerim
se je ãesto tako zamislila, da je pozabila na roÏni venec
in se je vzdramila iz zamaknjenosti 0 ele takrat, ko je mo-
lek zaropotal na tleh, Anica si je s ãitanjem kraj0 ala ãas.
Mimo okna je 0 vignila senca. Kmalu nato so za0 kri-
pala veÏna vrata in potem se je zasli0 alo na sobnih vra-
tih plaho trkanje.
Naprej! je zaklicala Anica.
Vrata so se odprla. Na pragu je stala Minka. Z obra-
za ji je odsevala zmedenost.
Minka! je vkliknila Anica. Hitela je proti vratom
in zgrabila Minko za roko, 0 e preden je utegnila ta po-
zdraviti. Iz oãi ji je sijala radost. Prijateljiãinega prihoda
je bila zelo vesela.
Dober dan! je pozdravila Minka, ko jo je Anica
pripeljala do matere. Ozrla se je v njen otoÏni obraz in
v srcu je zaãutila do nje spo0 tovanje. Bila je ·tefanova
mati in to je bilo dovolj, da jo je v prvem trenutku vzlju-
bila.
Starka se je zaãudeno zagledala v mlado, lepo dekle.
Zdelo se ji je, da je Ïe videla ta obraz, ni pa se mogla
135
A NJEGA NI . . .
BESeDA
domisliti, kje in kdaj. âudila se je, kako je zablodila v
njihov osameli dom.
Dekle je opazilo zaãudenje na starkinem obrazu, zato
je takoj pojasnilo, kaj jo je privedlo k njim.
K Anici sem pri0 la na obisk, se je nasmehnila.
Seveda, ako vas ne bom motila, je dodala neodloãno.
Mati se je nasmehnila.
O, ne, ne bo0 motila, je odvrnila. Le razgovo-
rita se. Reva je itak vedno sama.
Dekleti sta se vsedli k peãi in zaãelo se je kramljanje,
kakr0 nega v Kozarjevi hi0 i Ïe dolgo in bilo. Od ãasa do
ãasa je celo oãe vzel pipo iz ust in se je z odprtimi usti
ãudil, kako je bilo mogoãe, da je postala Anica naenkrat
tako zgovorna. âudila se je tudi starka. Dekleti sta pre-
re0 etali vse mogoãe stvari. Ure so potekale liki kratki
trenutki. O svoji tugi 0 e niti govorili nista, ko se je zaãel
spu0 ãati na zemljo mrak in se je morala Minka posloviti.
Prvemu obisku je sledil ãez nekaj dni drugi in potem
je zaãela Minka pogosto zahajati h Kozarjevim. Dozde-
valo se ji je, da ima tam svoj drugi dom. Polagoma se je
popolnoma udomaãila. Anica jo je Ïe prej ljubila, sedaj
pa sta jo vzljubila tudi oãe in mati. Postala njima je dra-
ga ko Anica. Najraje bi jo vedno imela pri sebi. Ako je
nekaj dni nista videla, se njima je dozdevalo, da je v hi0 i
vse mrtvo, Minka pa je tudi zasluÏila njuno ljubezen.
TolaÏila ju je in njima tako neÏno govorila o raznih stva-
136
A NJEGA NI . . .
BESeDA
reh, da sta za nekaj ãasa pozabila na svoje nadloge. Sa-
mo takrat, ko je mati govorila o ·tefanu, ni na0 la Min-
ka tolaÏilnih besed. Nemo je poslu0 ala starkine toÏbe in
[ Pobierz całość w formacie PDF ]